Bog je Noetu sporočilo predal, Nič več vode, drugič ogenj bom poslal!*

S tem verzom je veliki afroameriški pisec in esejist James Baldwin, katerega stoto obletnico rojstva smo obhajali lani, sklenil esej v dveh pismih The fire next time (Drugič ogenj). To je oseben, strasten in elokventen premislek o posledicah prikritega in odkritega rasizma, o družbeno pogojeni identiteti posameznika in kolektivni odgovornosti ob prevzemanju religijskih ali ideoloških dogem, ki je artikuliral in galvaniziral ideje ob vrenju gibanj za državljanske pravice v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Svet je spet pred točko vrelišča, zato nas Baldwinova bridko iskrena izpoved, testament, pridiga in svarilo hkrati, nagovarja z brezčasno nujnostjo.

S to nujnostjo Meshell Ndegeocello z bobnečo basovsko atako ob sodobno gospelovski orgelski spremljavi priklicuje posamezne pasuse iz Baldwinove neizprosne družbene kritike. To je nujnost v lucidnem izrazu Cécile McLorin Salvant, ki z neznosno lahkostjo nosi lepoto in težo preteklosti. Je nujnost (re)akcije, s katero izzive sodobne ameriške družbe naslavlja Tarbaby, podčrtana z globoko predirljivim pričevanjem nestorja in očividca Davida Murraya. To so retorične figure in bravure aje monet, ki se kot brzice zlivajo v slap besed, obdan z romantično meglico. Je brezkompromisno in neukročeno (s)prehajanje med žanri Brandee Younger. Je uNomkhubulwane – zulujska boginja iz spiritualnih manter Nduduza Makhathinija, priklicana v prošnji po manifestaciji prihodnosti v duhovnem in družbenem ravnovesju. Je nujnost nove družbene ureditve, ki jo s svojimi kolektivi konstituira Asher Gamedze. In so bogate multikulturne teksture in pomeni, s katerimi smisel iščejo vzhajajoča imena britanskega jazza, Flock in Yazz Ahmed. Je tudi urgenca v ustvarjalnosti letošnjega umetnika v rezidenci Boštjana Simona, da svoje glasbene ideje uresničuje skozi kolektivno raziskovanje, in je namera po plodnih mednarodnih povezavah, ki jih tkejo Fresh Dust. Z nebrzdano silo nujnosti, s katero ustvarja mlajša generacija, je krog sklenjen.

Letošnja festivalska zasedba torej kliče k nujnemu premisleku kolektivnih dejanj, k zavedanju in odgovornosti do skupne, uglašene prihodnosti.

-Tina Lešničar, Borja Močnik