Nasledstvo glasu – izkušnje, dediščina, prihodnost
Kaj bi se zgodilo, če bi se svet naenkrat postavil na glavo in bi planetu zavladal jazz? Misel, s katero se je v skladbi Jazz Planet poigraval naš letošnji gost, britanski saksofonist, skladatelj, raper Soweto Kinch, ni napačna. Sodelovanje, spoštovanje, pozornost, vzajemnost, nesebičnost, kolektivnost … Kaj če bi te vrednote postale splošno vodilo družbe? Pred desetletjem je Kinch navdihnil esej z naslovom Če bi svetu vladal jazz pod peresom tedanje novinarke Dela, zdajšnje umetniške vodje Jazz festivala Ljubljana in piske tega uvodnika.
Te vrednote niso samoumevne, še posebej ne danes. Zato je bil v glasbi z zapletenimi koreninami, kakršna je jazz, od nekdaj ključen medgeneracijski stik. Tako imenovani lineage – rodoslovje ne pojasni le izvora glasbeniku lastnega besednjaka, pač pa razkriva celotno genealogijo določenega izraza. Povej mi, pri kom si študiral, in povem ti, kdo si.
Čeprav na vseh drugih področjih življenja in dela mentorstvo izginja, je v jazzu to še vedno najpomembnejša oblika prenosa znanja. Ne le tehniških veščin, ampak predvsem življenjskih izkušenj. Ob tem se seveda neizogibno prenesejo tudi generacijske travme, ki novo generacijo frustrirajo, a jo hkrati primorajo k spoznanju in spoštovanju dela ter poti, ki so jo predniki prehodili pred njimi. K zavedanju o težavah, s katerimi so se soočali, o vladajočih silah, s katerimi so se bíli, skratka o zgodovinsko-politično-kulturnih okoliščinah, ki so jih izoblikovale. Ti vztrajanje, kljubovanje, protest, upor so imanentna sila jazzovskega izraza, ki se prenaša iz roda v rod.
Miles Davis – čigar 100-letnico rojstva bomo zaznamovali s projekcijo francoskega filma Dvigalo na morišče, ki je obveljal za kultnega prav zaradi njegove glasbe –, je slovel po odrezavih, grobih pripombah protažejem v svojih slavnih zasedbah. To so bile osti, ki so zadele v živo, in hkrati vektorji, ki so usmerjali njihove kariere. Oni so mu vračali z drznostjo in inovacijami, ki so oplajale nove ideje glasbenega genija.
Prav ta izmenični tok izkušenj, estetik in idej odseva program 67. Jazz festivala Ljubljana, ki sooča generacijo več kot 70-letnih legend v igrivem in nesebičnem dialogu z novimi upi jazza.
Pat Metheny z udarno mlado ritem sekcijo, Dee Dee Bridgewater s prodornimi varovankami in hommageem odmevnih pesmi umetnic-prednic, Aki Takase z nekdanjim študentom v brezčasnem ansamblu, Zlatko Kaučič z enim od kombov nadobudnih improvizatorjev, ki jih v svobodomiselnost vzgaja že desetletja, pa Bilal, ki v svojem soulu združuje duši Betty Carter in J Dilla. V duhu bodo z nami tudi naši velikani, ki so tlakovali pot jazzovski glasbi v Sloveniji, kot se jih bosta spomnila Boštjan Gombač in Sašo Vollmaier. Ob tem pa cvetober najvidnejših sodobnih ustvarjalk, ki svojo vizijo prihodnosti gradijo ob spoštovanju tradicije rodnih miljejev in po navdihu nestorjev, južnokorejska bobnarka Sun Mi Hong, čilska saksofonistka Melissa Aldana in mehiška vibrafonistka Patricia Brennan.
Letošnji umetnik v rezidenci, saksofonist Lenart De Bock, je pogosto naravnan z duhovnimi smernicami še enega velikana, čigar stoletnico rojstva praznujemo letos – Johna Coltrana. Improvizirani solo nastop virtuoznega pianista Marka Črnčeca bo gotovo razkril kakšno referenco in citat njegovih vzornikov, razcvet evropskega muziciranja in oplajanja z različnimi žanri bodo izkazali poljski Błoto, o vrednotah domače nove jazz generacije pa bo pričala peterica slovenskih zasedb na odru pod drevesom.
Ko že skušamo priklicati velike duhove, bo v posebni festivalski produkciji italijanski vibrafonist Pasquale Mirra stopil v dialog z mladim vizionarjem Srečkom Kosovelom, v letu, ko obhajamo 100-letnico njegove smrti.
Prisluhnimo torej glasovom, nekdanjim in današnjim. Morda je v njihovem dialogu odgovor na vprašanje, kakšna družba lahko postanemo.
Tina Lešničar, umetniška direktorica Jazz festivala Ljubljana